Špital

Špital v Radgoni

Zatočišča te vrste za invalide, ostarele, sirote in reveže so nastala v srednjem veku. V večjih trgih in mestih so bili špitali znotraj mestnega obzidja, zunaj mest pa v bližini rek ali ob mostovih. Vzdrževali so jih mestne oblasti, cehi, zadruge, bogati meščani, plemstvo ali duhovščina. Z razvojem medicinskih znanosti so začeli v 18. stoletju vodenje špitalov prevzemati zdravniki in postopoma so se preobrazili v bolnišnice ali sirotišnice oziroma ubožnice. Možno je, da je bila stavba v Gornji Radgoni že od začetka, v 14. stoletju, špital, za svoje sirote in reveže pa naj bi jo zgradili prebivalci radgonskega predmestja Gris. Ferdinand II. je dal prvotno srednjeveško stavbo dograditi in leta 1618 v njo prenesti mestni špital. Kot dobrotniki so omenjeni različni grofje in več radgonskih meščanov, špital pa je imel prihodke tudi iz lastnih posesti. V 19. stoletju je bil del objekta oddan v najem stanovalcem, v delu pa so še vedno bivali oskrbovanci. Pred drugo svetovno vojno je imela v njem prostore šola, po vojni pa je bil namenjen stanovanjem. Nekaj časa je bil pritličnem delu stavbe disko, v nadstropnih prostorih pa stalna muzejska razstava.

 

 

Stavbna zgodovina

Prvotna gotska stavba, ki naj bi bila sezidana leta 1363, je bila nadstropna in je imela raven tramovni strop. Sestavljali sta jo današnja klet v pritličju in prostor z baročnim štukaturnim stropom nad njo. S slemenskim delom je bila postavljena pravokotno na cesto, v nadstropju je imela v delu ob cesti dve polkrožno oblikovani arkadni odprtini. Domnevno po letu 1614 so srednjeveškemu tlorisu dozidali veliko dvorano in ozek podolžni prostor, ki je imel odprt arkadni hodnik s tremi odprtinami. Iz istega časa so tudi toskanski stebrički, ki nosijo današnji poznobaročni obok. V dvorano, ki je bila širša za tloris današnjega hodnika, je vodil ulični vhod, odprtina enake dimenzije pa je bila namenjena izhodu na arkadni hodnik na zahodni strani. Dostop v nadstropje naj bi vodil čez leseni gank. Leta 1764 so zgradili notranje stopnišče, ki je povezalo pritličje z nadstropjem, obokali dvorani v pritličju in nadstropju ter ju zmanjšali za širino hodnika. V dvorani pritličja so izdelali večje okenske odprtine in ji dodali apsido s kapelo. Tloris pravokotne stavbe z izstopajočo polkrožno apsido je edinstven v slovenskem prostoru. Visoka strešna konstrukcija s trapezastimi vešali na dveh ravneh pa predstavlja kakovostno in redko strešno konstrukcijo. V drugi polovici 19. stoletja so ob zidavi arkadnega stopnišča dvignili teren ob dvoriščni fasadi ter v večje baročne niše namestili majhna okna. V 2. polovici 20. stoletja je bilo še nekaj prezidav, povezanih z urejanjem višine pohodnih površin in dostopov.
Objekt je bil leta 2004 v slabem gradbenem stanju in z uničenimi vsemi pomembnimi detajli stavbnega pohištva. Izhodišče konservatorskega programa, ki ga je leta 2003 izdelala konservatorka mariborske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije Neva Sulič Urek, je bila podoba stavbe iz leta 1764, ko sta bila zaradi novega stopnišča, vež in dveh obokanih dvoran dorečena tloris in višina tal. Po prenovi leta 2013 kaže hiša podobo meščanske stavbe s konca 17. stoletja.